Hudomušna izpoved slovenske igralke Mare Vodopivec izpod peresa slovenske pisateljice Maje Gal Štromar.

»Marči moja, potrpežljivosti ti primanjkuje … In veva, potrpljenje je božja mast …« me miri Dragana.

Prislonjena ob posteljno stranico mi kot nadležna nuna pod prižnico že pol ure prigovarja, da je življenje lepo, in da se bo vse kmalu obrnilo na bolje. Ko vsaj ne bi masti omenjala, pa četudi božje. Od vsega hudega mi že obrača želodec. Žal mi je, kolikor imam las na glavi, da sem ji sploh odprla vrata. Ležim v postelji v raztegnjeni mikici in potrganih gatah. Koga pa briga, kakšna sem! In kdo me sploh vidi? Nihče! Besedico nihče je zabilo nekam globoko vame, kot bi spustil vrečo kositrnih kovancev v izsušen vodnjak in ob padcu na dno še dolgo prisluškoval njihovemu kovinskemu odjeku v praznini. Praznina, prava beseda za moj FB-status. It's complicated bi bil namreč še vedno nekoliko preveč optimističen.

Že tretji dan se mi ne ljubi nikamor. Telefon sem izklopila. Nočem, da me kdorkoli moti. Ne bi prenesla. Niti zob si nisem umila, obraza ni srečala nobena kaplja vode, naoljeno lasišče pa je že pozabilo, kaj so to krtačne ščetine. Še do kuhinje sem komajda oddrsala. In to šele tedaj, ko je žeja že hudo načela moje užaljeno, presušeno drobovje. Morda pa mi bo vendarle uspelo shujšati? Prav gotovo! Če ne zaradi zdrave motivacije, pa vsaj zaradi stresa.

»Ne seri, kakšna potrpežljivost neki, Dragana! Zdi se mi, da sem se dotaknila dna,« ji zabrusim v brk. In se še močneje pokrčim v položaj krhkega embria.

»No, od tam greš pa lahko samo še navzgor. Saj veš, kaj pravijo, prasca se lahko kakovostno izkoži le, če se to dela počasi, sicer se kože kasneje ne da več ustrojiti!«

Bruhnem v smeh, res slikovit primer, a mi ustnice kmalu ukrivenči, kot bi se nacejala s koncentratom izžete limone, v katerega sem za nameček natrosila tri jušne žlice ogabne grenke soli. Tako se namreč ščetkajo jetra. Predstavljala sem si, kako bi Aljaža resnično izkožila. Slišala sem njegovo prašičje riganje. Njegovo cviljenje je cufalo možgane in sekalo do žolča in še dlje. Videla sem, kako se s svinjskimi nogicami spokorjeno otepa usodne kazni. Krvavo maščevanje mi ne gre težko od rok, natezalnik moje bujne maščevalne domišljije je že nekaj dni v polnem teku. A že naslednji trenutek me zagrabi jok. Preplavi mi zrkla. Globoko v črevesje se mi je zagozdila nadležna žalost. Ne spusti me, sika in se širi kot gibke gliste, ki zagospodarijo na še tako negovanem travniku. Sploh če predolgo dežuje. In kot pribito: nesreče so name v zadnjem mesecu deževale kot sekire. Razmočena sem kot kičasta tapeta, ki jo je treba scufati z zidu.

Dragana se je očitno zbala za moje zdravje, previdno in nekoliko predolgo zase je dolbla pogled vame, jaz pa v blazino pod seboj. Nič ni nakazovalo, da bi se na obzorju kazala rešitev. Nobene juhu trobente, nobene blink žarnice nad glavo. Nobene jadrnice z napetimi jadri in zmagoslavnimi osvajalskimi zastavami in nobenih novoosvojenih ozemelj in strastnih medenih poljubčkov Krištofa Kolumba. Le težka poletna sapa, ki pridno in vestno pritiska k tlom in polentasto žebra svojo tragično molitev.

»No, pa mi ti povej, kaj naj storim. Tip me je zapustil skorajda pred oltarjem, in to ne prvič, izgubila sem službo …«

»Pretiravaš, Mara, službo še imaš!«

»No, okej, imam jo, a kot da je ne bi imela. Glumila bom nosilko pladnja, in to sem si prislužila z leti in leti garanja, izobraževanja in dodatnih super dragih seminarjev gledališke odlike v tujini! Za crknit, res! Da ne omenjam snemanja, izgubila bom vlogo samo zato, ker sem ženska z oblinami in ker je nekoč Twiggy zjebala pamet neodraslim moškim in posledično nam, babam, ki jim v njihovih strahovih in mlečnozobih okusih sledimo in se jim prilagajamo kot osiroteli cucki … Živela androginost in gejevski modni kreatorji, ki se bojijo ženskih riti!«

»Dobro, dobro, Mara … Saj imaš prav, a v tem trenutku se spuščaš v detajle, ki so morda nekoliko predramatično obarvani. A ti ne bom ugovarjala, ker razumem, da se moraš v drek potunkati še sama. Kajti le tako bo tvoja notranja tragičarka zadovoljena, kajne? In šele potem boš po feniksovo ponovno vzletela, razširila krila in poletela uspehom naproti! Se morda motim?«

Kako mi gre na jetra ta njena odkritost. Predvsem pa njen lucidni rentgenski pogled. Seveda se ne moti. Ali pač. Malce. Za odtenek … Kaj pa vem.

»Ni se ti treba delati norca iz mene, kajti prav nič se ti ne poda ta newageevska drža! In če mi misliš držati moralko, se lahko tudi spelješ!« siknem izpod blazine in se še malce kujam, kar se za moje stanje tudi spodobi. Vsak scenarist bi vedel, vsaj žanrsko dobro podkovan, da morajo na tem mestu zaigrati violine, zadoneti globoki toni violončela in glavna junakinja stopi na Prekkestolen, nad čarobni norveški klif, ki zlovešče visi nad fjordom, vpričo katerega ti od vrtoglavice dobesedno jemlje sapo, in z vetrom v laseh in s prepihom v srcu pretehtava usodni Biti ali ne biti.

»Zato prosim, ne, Dragana, ne mi solit pameti, pusti me trpeti … In verjemi mi, da sem tokrat upravičeno na saferju, saj gre celo človeštvo v goste k vragu. In postregel nam bo z vsemi možnimi nečednostmi, tudi to že vsi tički vedo. Če ti še ni jasno, da nam Iluminati v zobne paste fopajo strup in nam s tem blokirajo razvoj hipofize, nas giftajo z belim cukrom in pesticidi, in če ti še ni jasno, da nas v kratkem čaka geotermični udar ruskih satelitov, če misliš, da so kemični izpusti iz letal samo prazne marnje, in če ne verjameš, da je ebola produkt ameriških laboratorijev, potem lahko ta trenutek zaloputneš z vrati in izbrišeš mojo telefonsko iz imenika …«

Dragana molči. Vem, kaj si misli. Še vedno je oprta na posteljno stranico. Gleda me. Najbrž ji je jasno, da je umetniški direktor teatra popolnoma zgrešil, ko mi v tragediji ni zaupal glavne vloge. Najmanj Medejo. Pa jo je dal primadoni Aglaji Simoni Prešak, s katero me neprestano primerjajo. Prekleto, kot da se naju da primerjati? Včasih si predstavljam, da je Aglaja navaden papirnati meter, pritrjen na steno, ki ga nikoli ne bom dosegla, kaj šele prerasla. In jaz se ob njem kot mala deklica vsakih pet minut merim in upam, da sem večja za vsaj milimeter. In če hočeš zrasti, moraš jesti, mar ne, mami? Pa čeprav je primadona našega teatra Aglaja Simona Prešak dosti nižja od mene. Po staturi, se razume. Toda njen gledališki status in obče razširjeni blišč sta nedvomno širša in višja. Rodila se je v odlični zvezdni konstelaciji le nekaj mesecev pred mano, in že kot otroka so jo predestinirali za uspeh. Tako to je, če imaš srečno otroštvo in te kot malo mestno deklico vozakajo od krožka do krožka in ti filajo samozavest s prepričanostjo, da si pridna in najboljša punčka, ki bo nekoč slavna. In ukazov staršev se ne izdaja. Teci, punčka, teci, življenje ima zate nabrušen nož! Človek se v rani mladosti hitro navzame podobnih smernic in potem jih ponotranji in verno sledi spodbujajočemu glasu nove religije. Najbrž spet kvasim neumnosti, iščem razloge za lastni debakel srednjih let, toda kaj pa, če se ne motim? Kajti kot Ifigenija bi bila preprosto odlična, ali pa kot Mirandolina. Pa nisem. Ker mi niso dali priložnosti. Nisem bila niti Fedra, pa tako jo obožujem, vdovo Tezejevo, ki pastorka ljubi … Kam greš, saj si razumel vse, zdaj veš dovolj, da se odpro oči, spoznaj jo, Fedro, glej, kako blazni … Nisem bila Lady Macbeth, Unsex me here, nisem bila to, nisem bila ono, na koncu niti soproga Krebl ne … A z zadnjim delom monologa, s katerim sem postregla Dragani, sem se dotaknila, pa čeprav le bežno, samega oskarja za posebne dosežke. Za dramatičnost in sondiranje zarot. Pa tudi za samo besedilo se nedvomno polastim goncourta za tujejezične presežke! Kajti lahko je biti samo odličen igralec, kaj pa odličen igralec, ki zmore napisati še topšit besedilo? Aha, na to pa nihče ne pomisli, ko nas tako veselo rangira po slovenski lestvici gor ali dol?!

Ko sem še bila na Akademiji za gledališče, so mi profesorji jedli z dlani, še posebej ko je bila na programu tragedija. Že kot smrklja sem bila izjemna v trpljenju, take ni bilo daleč naokoli. Tudi na mednarodni delavnici v Amsterdamu ne. Ko smo igrali Trojanke, so me postavili na čelo ženskega grškega zbora. Kot Hekuba sem trpela kot sam zlodej, da so se profesorjem rosile oči in so, želatinasti od ginjenosti, povešali roke ob bok. Okoli mene so si zaman prašili hlače Američani, Francozi in Italijani, z njihovo predolgo komot civilizacijo, ki jih ni naučila odrekanja in ronjena po govnu, sem pometla, kot se za slovanske duše spodobi: na en mah. Kje sem torej zajebala, da trpim samo v privat lajfu, na odru pa zadnje čase bolj malo ali, bolje, nič? Mi veliki Kozmos s tem kaj sporoča? Da je morda treba nehati služiti keš na podlagi trpljenja?

Dragana s pogledom še vedno vrta vame. Morda skozme? Z nekoliko manj povešenim pogledom. Pa tudi s ščepcem hudomušnega prezira. Hvala bogu, kokeršpanjel sindrom je popustil. Morda končno pride na vrsto lahkotnejši kokošanel pogled. Kajti ne prenesem teh zaskrbljenih pasjih obrvi. Ne maram, če je ljudem mar. No, ne maram pa tudi, če jim ni mar. Res sem čudakinja. Kaj bi sploh rada? Podporo, a je hkrati tudi ne bi hotela imeti? Potuho? Godna sem za terapijo. Dragana je sicer po naravi pravi sod smodnika, tempirana bomba, in zato je tudi moja prijateljica, táko imam še najraje. Nikoli ne ovinkari in ne troši sline po nepotrebnem. A se je tokrat očitno izjemoma preoblekla v odrešilno dobromislečo vilo. S patetičnimi roza pajkicami na riti in z metuljčki okoli srca me poskuša prepričati, da je pred mano še veliko sreče. Zataknila si je sladkorno peno v oči in z biserčki na ličkih me hoče prepričati, da bom s pozitivno naravnanostjo spremenila svet. »Dajmo, objemimo se! Podelimo si svetlobo, radost, smeh!« zaslišim novozaprisežene guruje, ki plešejo v krogu okoli kresa na gmajni, daleč stran od grobe civilizacije, na Smolniku, na neki duhovni poletni delavnici. Sprememba my ass! Enkrat samkrat sem bila na taki delavnici, in bilo mi je dovolj. Pri zajtrku mi je neka mlada deklica solila pamet, da moram meditirati celo na javno upravo, na DURS, in da bom tako lahko celo zaobšla plačilo letnih davkov. Prisegala je, da njej DURS po nekajurni meditaciji da mir. Skoraj bi jo na gobec. Tedaj bi jo, pa še enkrat kasneje, ko sem izvedela, da ima super računovodjo, ki obvlada. Sicer je bila ta začetna medčloveška vznesenost prav lepa in močna, to že moram priznati, komu pa ne paše malce veselja, saj smo baje res rojeni za smeh, a kaj, ko se je kmalu zaključila z grožnjami vodilnega poduhovljenega kadra, ker je bil poprej oglaševani prostovoljni prispevek zanj nenadoma prenizek. Medeni I love you se je hitro spremenil v I hate you, I will sue you, I will kill you, da ne omenjam še dodatnih groženj: Kozmos vse vidi, kozmos vse vrača, še posebej ko sem se uprla, da pa praška za perilo, glancdetergenta za parket in kozmetike od njih ne bom kupila, čeprav je preverjena ameriška roba, ki jo pošilja na naš trg sam bog Veliki Trgovec, ki nam hoče najboljše, ko pravi, naj se zgodi očiščenje naših duš. Sirkovih krtač niso prodajali. Ojej, kakšen kolosalen marketinški zdrs. Kakšna škoda!

»Obnašaš se kot dojencelj, ki nima več reči pod nadzorom. In ker je mamica za pet minut skrila joško in se ne moreš več hraniti pri njej, se ti zdi, da se je zgodil konec sveta! Grow up, tudi to je življenje. In če misliš, da ti bo vse prineseno k riti, potem je že prav, da si dobila za naslednjo sezono veliki entrée samo s pladnjem!« sikne Dragana.

Resno, klobuk dol! Moje najiskrenejše komplimente! Poljubljam tla: vse, kar je povedala Dragana, se sliši prav jebivetrsko kulsko. Čeprav njene besede bolijo, mi je taka že bolj všeč. Bolj kot prejšnja pocukrana varianta Marije Terezije, ki omenja božjo mast, če vzamemo seveda v zakup, da je bog, ki se hrani s prano, sploh lahko zamaščen.

»Ja.« To je vse, kar mi uspe dahniti. Požrem slino. Če bi imela gojzarje in puško, bi se v tistem trenutku z vso močjo zagnala po Nanosu navkreber, porušila bi kamere, tonce zbila s tal in celotno filmsko produkcijo poslala v vesoljno črno luknjo. Brez povratka odpisanih. Tako pa bom očitno morala poslušati litanije. A ne morem iz sebe. Nekaj časa sumničavo molčim. V meni se še naprej gosti nevaren mulj. Zgoščina narašča, in zdi se, da ni prav nič penasto umešana in podobna čokoladnemu moussu, prej betonu, s katerim bom zadala Dragani usodni finalni udarec.

»Dragana, a mi prosim lahko kdo napiše dovolilnico za teden saferinga brez spodbudnih besed, prosim? Brez pomilovanja, brez superduper planov, organizacijskih načrtov, motivacijskih kod, smart ciljev in coaching psevdopsiho faking nasvetov? A je na tem svetu kakšen faking normalen dohtar, ki bi mi znal napisati tak recept? Hvala! Rada mi malce travmirala, a smem? Ali se moram tudi tokrat počutiti krivo, ker se mi zdi, da pa tokrat vendarle imam tehtno opravičilo? In ne, nisem močna, faking nisem močna. Samo nesramno utrujena, izčrpana od vseh možnih jebarij!« me navznoter nenadoma raztrže in silovit vrtinec pare iz moje načete notranjosti izmeče na plano ves popokani omet jalovega opravičevanja, zablod, stare ogorke razžaljenosti, neprebavljena vprašanja.

»Res si pomilovanja vredna. A veš, koliko ljudi je tam zunaj, ki bi zamenjali svoje življenje s tabo? In to takoj? Koliko je takih, ki niti plače nimajo, ti pa boš za ležeren prehod odra in nekaj ušivih replik dobila celo mesečno plačo, pa še regres za poletje! Da o bolniški in o kreditni sposobnosti sploh ne govorim.«

»Prekini s temi socialno-sindikalnimi, prosim! Pa mi pripelji koga. Takoj zamenjam!« še rečem. Ni mi pomoči. Res ne. Vsaj za zdaj še ne. Kako mi gre na živce, da moram biti tudi v trenutku, ko se mi zdi, da sem najnesrečnejše bitje v vsej galaksiji, humanitarna in spoštljiva do manj srečnih. Kaj, a sem socialna terapevtska korporacija, da moram vedno kasirati očitke, tudi tedaj, ko padem? In to samo zato, ker se takoj in sunkovito ne poberem na noge in junaško jurišam naprej? Danes bi želela biti žrtev, če lahko, prosim. Pa čeprav zelo dobro, predobro razumem logiko, da bi rad invalid shodil, pešec zaplesal, plesalec poletel in letalec zablestel. A ne danes, prosim!

»Sladoled?« me čez nekaj trenutkov tišine Dragana prismuknjeno pogleda izpod čela. Pogled kokošanel. Prešla je na plan B. Pametna punca.

»Ne, raje ne!« rečem in se s pomečkano in od nekajdnevnega potu postano rjuho prekrijem preko glave. Ne nazadnje, saj sem vendarle odlična tragičarka, in elastika drame še ni dovolj napeta. Vem, do kod jo lahko napnem, da še zdrži. In vem, kje se nahaja dramaturški vrh. Vem pa tudi, da tokrat sladoled ne bo finalni razplet. Bilo bi prebanalno. Pa tudi redi. Kajti če smo na dnu, še ne pomeni, da ne razmišljamo dolgoročno.

»Ja, če sem morala pa to doživeti, da iz tvojih ust pokasiram ne za sladoled, potem je že res, da smo na dnu.« reče Dragana, vstane in se diskretno umakne.

Izstopi iz sobe. Nekaj časa se okoli moje glave še gosti mrtvouda tišina. Tu in tam jo preseka oddaljeni hrup avtomobilov. Lamelne žaluzije dobro amortizirajo hupe, zaletavo menjavanje prestav in ihtavo cviljenje prežganih gum na prevretem asfaltu. Zaslišim curek vode. Dragana se je spravila nad umazano posodo, ki je v kuhinjskem koritu že pošteno zasmrdela. Slišim, kako s tanko nitko veže plastične vrečke za smeti, ki jih bo, zvesta in lojalna prijateljica, kakršna je, najbrž tudi odnesla do kontejnerja. Da, zvesti prijatelji včasih namesto tebe tudi odnesejo odpadke, če je treba. In to ni potuha, le preprosta solidarnost. Čez nekaj časa zapoje sesalec in ne mine pol ure, ko nosnice poboža znan vonj. Izpod vratne reže zaseka oster vonj po praženi čebuli. In že me omamlja misel na zelenjavno juho. Praznina v meni se odziva s skominami. Torej vendarle nisem mrtva. Moje celice se odzivajo. Nekaj zelenega bo, por, brokoli, cvetača. Nedvomno nekaj toplega in zdravega za mojo srčno zmrzal.

Ko sem bila še majhna in sem nekoč zbolela, morda za angino, gripo, prehladom, ne vem več natanko, sem zleknjena na kavču le slutila mamino gibko telo, kako se v kuhinji suka med lonci in pripravlja okrepčilo zame. Spomnim se velike tablete, ki sem jo morala pogoltniti. Na steklenički z rdečo etiketo je pisalo Ospen 500. Še zdaj se mi od nekod prikrade v usta pikri okus po zdravilu. Misel, da obstaja tam onkraj nekdo samo zame, da se nekdo nahaja le nekaj metrov od mene, pa čeprav neviden, na drugi strani stene, in me varuje, je kot fin šmirgl papir vztrajno in vešče gladila mojo načeto osamljenost. Iz spomina je vame prihreščal stari črni tranzistor v kuhinjskem kotu, z njim šlager, ki sem ga kot deklica milijonkrat prepela, »Ko zaslišiš ljubljanski zvon …«, jaz pa sem v vročični glavi odgovarjala »Se ti zdi, da je prdnil slon …«. Prismuknjeno sem se smejala svoji škrbavi otroški drznosti. Zabavalo me je, ko sem iskala neumne rime in popolnoma nesmiselne kombinacije abotnih besed. Cundla bandla, ritka kobila, korito, bligiblongi, je le nakrhana ostalina neke dolge pesmi, s katero sem v zgodnjih jutranjih urah morila predvsem očeta, ko me je oblačil za vrtec.

Ležala sem v dnevni sobi, na kavču. Vročična. Naveličala sem se postelje. Mama mi je izjemoma dovolila, da se tja preselim vsaj za nekaj popoldanskih uric. A res samo zato, ker me je zdelovala vročina. Mala ranjenka. Mala partizanka. Od nekdaj so me fascinirale vloge z dramatičnimi zapleti. Kot nenasiten džanki sem goltala vojaške filme, še posebej tiste s specialnim reševanjem ranjencev, pa risanke s čarovnicami in uroki. Bolj je bilo zakomplicirano, bolje je bilo. In če bi se kot otrok le lahko, bi se še iz spalnice v dnevno sobo dala prenesti z nosili, s celim bataljonom vojakov in bolničarko Franjo vred. Skozi tanke modrikaste zavese sem gledala, kako se nemirni poletni dan počasi seseda v pepelnato svetlobo. Od daleč ščebet lastovic. Potem je vstopila mama, stari parket je zaškripal, v roki je držala zeleno stekleno skodelico z vaniljevim pudingom. Prelila ga je z malinovim sirupom. Za cel prst sladkega temno rožnatega sirupa. O mama, mama, kako sem te bila tedaj vesela. Kako sem bila srečna. In tisti puding mi je pomenil vse. Bil je najboljši, najsrečnejši puding na svetu. In jedla sem ga počasi, zelo počasi, kot neprecenljivo zdravilo, za katerega nočeš, da se konča. Kdajkoli konča. Ganjena sem ob misli, da jo pogrešam. Tako zelo neizmerno pogrešam mamo. Sem bolna? Sem morda bolna in čisto zares potrebujem nego? Žalost in bolečina sta nedvomno bolezni. Taki, ki razjedata dušo, počasi, a zagotovo, in ki za seboj puščata brazgotine, če ju ne jemlješ dovolj zares in ju še pravi čas ne pozdraviš. Bolezni, ki jima noben antibiotik ne more do živega. Niti ospen 500 ne pomaga. Le mamin puding. Mamin vaniljev dotik. K mami torej. Na morje. Kam sicer drugam?

To je bilo le eno poglavje iz knjige 7 kg do sreče. Knjigo lahko kupite v kompletu z revijo Onaplus, ki bo na prodajnih mestih od 3. februarja 2015 za samo 9,99 EUR.